PREDSTAVITEV ŽUPNIJE

 

SVETI MIKLAVŽ ŽALEC

Škofija Celje, dekanija Žalec, župnija Žalec

Župnik: pater Viktor Arh

God: 23. marec; rojen: 11. 3. 1941 v Razborju – Dramlje

Vstopil v dominikanski red: 18. 8. 1959; večne zaobljube: 27. 9. 1963; mašniško posvečenje: 29. 6. 1967 v Zagrebu.

Službovanja: 1967-1975 kaplan v Žalcu; 1973-1974 župnijski upravitelj na Gornji Ponikvi; 1975 > župnik v Žalcu.

 

 

 

Kaplan: pater Jože Rupnik

God: 19. marec; rojen: 31. 01. 1944 v Celju

Vstop v dominikanski red: 15. 08. 1963; večne zaobljube: 2. 2. 1969; mašniško posvečenje: 11. 7. 1970 v Walberbergu, Nemčija.

Službovanja: 1973 > kaplan v Žalcu. Dodatne službe: 2007 > vikar Slovenskega dominikanskega vikariata.

 

 

 

God župnijskega zavetnika sv. Miklavža: 6. december.

Prebivalci: 7.000; katoličani: okoli 5.000

 

Cerkev sv. Miklavža

Žalec, »Saxenfeld«, se kot kraj omenja prvič leta 1182. Sedež pražupnije je bil takrat v Žalcu, pri cerkvi sv. Nikolaja, ali v Šempetru, pri cerkvi sv. Petra. O tem so deljena mišljenja, a trdnih dokazov ni. Leta 1256 je bila župnija vtelovljena stiškemu samostanu. Štiri leta pozneje, torej leta 1260, se že izrecno omenja župnija Sv. Nikolaja v Žalcu. Prvotno cerkev so po vsej verjetnosti uničili Turki, ki so v letih 1471 in 1480 ropali na žalskem področju. Zaradi obrambe so Žalčani sezidali obzidje, napravili obrambne stolpe (eden na južni strani cerkve še stoji), sezidali cerkev in zvonik (na zvoniku je letnica 1518). Leta 1898 je bil zvonik povišan za 15 m, leta 1903 so porušili staro barokizirano cerkev in v štirih letih postavili sedanjo, veliko večjo, neorenesančno cerkev. Leta 1965 so upravo župnije prevzeli dominikanci in jo vodijo še danes. Župnija sedaj obsega mesto Žalec ter vasi Vrbje in Ložnico.

 

Pokopališka cerkev sv. Kancijana

Cerkev sv. Kancijana se prvič omenja 1545, a nastala je že veliko prej v romanski dobi. Kasneje so ji dodali zvonik (1662) in kapeli (17. in 18. stoletje). V jedru je romanska, tudi baročno obokana ladja. K cerkvi so leta 1799 preselili pokopališče, ki je bilo prej okoli cerkve sv. Nikolaja v Žalcu. V notranjosti je kvalitetna cerkvena oprema, še zlasti je zanimiva slika sv. Kancijana in tovarišev mučencev od Valentina Metzingerja iz leta 1757.

Dominikanski red

Cerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana (1171-1221), po rodu Španca. Svoje prve brate pridigarje je poslal leta 1217 v znamenita vseučilišča v Pariz, Oxford, Bologno in Madrid. Na prvem vrhovnem zboru, generalnem kapitlju v Bologni, leta 1220 so pod njegovim vodstvom sprejeli prva redovna pravila.

Dominikovi duhovni sinovi, bratje pridigarji, naj bi po njegovi zamisli služili resnici in jo širili med množice. Red je živel v revščini, skrbel za dušno pastirstvo, pridigal in se posvečal študiju. V 13. stoletju je opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Red pridigarjev, ki je danes razširjen po vsem svetu, je v svoji sedemstoletni zgodovini doživljal večje in manjše krize, vendar se do danes ni nikdar delil, temveč je vedno z novo močjo skušal dosledno živeti karizmo svojega ustanovitelja.

Na slovenska tla so prišli dominikanci že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Svoj samostan so imeli tudi pri Sv. Trojici v Halozah (v njem so zdaj minoriti) in v Kopru. Sestre dominikanke pa so se naselile leta 1237 v Studenicah pri Poljčanah, leta 1238 v Velesovem pri Kranju in leta 1251 v Radljah ob Dravi. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.

Zgodilo se je, da je sto petdeset let po Jožefovih reformah seme dominikanskega poklica zopet vzklilo v slovenskem fantu. Leta 1930 je stopil v dominikanski red Alojz Debeljak, rojen v Dramljah pri Celju. Dobil je redovniško ime Ljudevit. Po sorodstvenih vezeh ga je pot pripeljala v dominikanski samostan Bol na Braču (na Hvaru je imel teto). Pater Ljudevit je imel redne stike z rojstno župnijo. V letih 1951 do 1969 je odšlo v dominikansko klasično gimnazijo Bol na Braču še več slovenskih fantov, najvec iz Dramelj. Takšna je bila povezava s tem redom za vseh pet slovenskih dominikancev, od katerih smo bili štirje iz Dramelj, eden pa iz Žalca. Pater Ljudevit je umrl že leta 1971. Lahko pa rečemo, da je bil kot člen v božji previdnosti, da je red, ki je bil iztrebljen na slovenskih tleh, ponovno vzklil in začel rasti. P. Vladimir Cocej je umrl leta 2000 in P. Manes Zdolšek leta 2004. Dominikanci zdaj delujemo v dveh župnijah, v Žalcu in Petrovčah.

Za dominikance je torej največji izziv zgled sv. Dominika - osebna poglobitev v božje skrivnosti in nato oznanjevanje tega, kar človek spozna kot svojo najglobljo resnico. Pri tem pa oznanjevalec spozna tudi za nujno, da se poglobi v ljudi, ki jim oznanja.

 

nazaj na osnovno stran

 


 

    SLOhosting.com priporoča :